Jamajka so ljudje! | Jure Miklošič je potoval po Jamajki | 3. del

Vprašanje, ki si ga zastavljam že dolgo in na katerega še nisem dobil zadovoljivega odgovora, se glasi:

Zakaj ljudje, ki nimajo nič vedno dajo vse, medtem ko ljudje, ki imajo vse, ne ponudijo nič?

 

Če hočeš spoznati državo, moraš nedvomno spoznati ljudi. Ti so odraz države. Da jih resnično spoznaš, moraš premagati prej omenjen strah in se izgubiti v prostoru. Sam sem nemalokrat ugasnil svoj GPS na telefonu in preprosto hodil. Tako sem bil prisiljen spraševati domačine in jim zaupati. Če se bo kdo odpravil tja, priporočam uporabo poceni lokalnih (route op.a.) taksijev za razliko od turističnih (charter) taksijev. Če komu uspe, da se je v enem peljal v večjem številu kot jaz (9),  ga z veseljem peljem na pijačo. Prijetna izkušnja so tudi lokalni avtobusi, sploh ob nedeljah, ko se »mamce« uredijo za cerkev in ko ne manjka prepevanja. Tako se zares lahko vidi veliko in poceni. A resnično pristna izkušnja z ljudmi, so bili otroci. Tudi tja še pridemo, najprej odrasli!

 

Jamajka so ljudje

Jamajčani so umazani! Zakaj tako smela trditev? Zato, ker je resnična! Ne razumite me napak, ne govorim o osebni higieni! Ta se sicer razlikuje od predela do predela, a načeloma (vsaj mlajše generacije) dajo zelo veliko na svoj videz in higieno. V revnejših predelih seveda vladajo drugi standardi, a kdo sem jaz, da bi to obsojal. Tudi sam sem imel dneve, ko je bila higiena podrejena okolju. Med drugim sem nekaj dni živel na vzpetini nad Papinom v sobi brez oken, vrat in, da vode, a z najlepšim možnim razgledom!

 

Sanjska soba
 

Verjamem, da je večini, ki berete moje besede, nepredstavljivo biti več dni brez vode na temperaturah nad 30 stopinj, a naj vas potolažim, da ni tako hudo. Preprosto zajameš iz soda deževnico in greš na toaleto z vedrom vode. Za tuširanje si napolniš plastenke, se umakneš v kot parcele in … no, pa saj si lahko predstavljate. Naj povem, da je bila navkljub temu, da sem se prebujal poleg miške in lovil na dvorišču kačo (da prav na taistem dvorišču, kjer sem se prhal), to nepozabna izkušnja, ki bi jo takoj ponovil. V zagovor, tudi v Kingstonu smo v najpopularnejšem hostlu, Reggae Hostelu, ostajali brez vode. Z njo je na Jamajki občasno kar problem, še posebno s pritiskom. No, to, da v celem mesecu nisem prišel do tople prhe (ne v hostlih, niti v privat sobah ali hišah) je postalo kar samoumevno. Ne trdim, da je tako po celotnem otoku (v hotelu za 250 $ je vse), a sam sem zamenjal skoraj deset lokacij, kjer sem spal. Naj za zanimivost navržem, da prav tako v nobenem domu nisem videl pralnega stroja. Še en problem premajhnega pritiska. Verjetno vas še vedno zanima, kaj sem mislil s trditvijo, da so umazani, če pa jih sedaj zagovarjam. Še vedno vztrajam! Jamajčani so umazani! Umazani, ker ne da ne poskrbijo zase, ne poskrbijo za prečudovito okolico, v kateri živijo. Največji šok na Jamajki ni bil, da me niso oropali, ampak koliko smeti sem videl. Sam se nimam za čistuna, daleč od tega, a njim bi lahko bil za vzor! Pustimo ob boku to, da je recikliranje tam španska vas, beseda smetnjak v Patwi (jamajška različica angleščine) preprosto ne obstaja! V urbanih okoljih imajo v najboljšem primeru pred dvoriščem železno kletko, kamor zaklepajo smeti pred potepuškimi psi. Nihče te ne ne bo čudno pogledal, če boš polno vrečo smeti vrgel kar pred dvorišče. Ob glavni cesti najdete kupe smeti (vrečka na vrečki na vrečki), povsod, kamor boste šli, leži plastika, steklo, ostanki hrane … ogabno. A to me še ni najbolj šokiralo. Še pomnite sobe nad Papinom z najlepšim razgledom? Na poti do nje je veliko ovinkov, a enega sem si še posebej zapomnil. Ne, ker bi imel kako večjo luknjo na cesti, kot kje drugje, ne ker bi se nori taksisti tam zaletavali kot nori (kar neizpodbitno so), nič od tega ni na tem, na videz nedolžnem ovinku. Ovinek, ki ga veliko ljudi verjetno spregleda in niti ne dojame, se nikoli tam ne ustavi tam in ne naužije čudovitega razgleda na … ste uganili? To je ovinek, ki je za turiste brezpredmeten, a domačini se večkrat ustavijo tam. Tam je prepad, ki vodi v na videz idilično dolino, tam je mesto, kjer celo naselje, ki ni tako majhno, zmeče svoje odpadke čez previs. Da, tam gori nad Kingstonom, ni smetarske službe, ni ljudi, ki bi imeli v zavesti, da kar počno, je slabo, ne le za naravo, ampak tudi zanje. V odgovor na vprašanje »kaj za vraga?« sem dobil le, da mesto enkrat, mogoče dvakrat letno pride in pospravi malo ali pa preprosto zažge, kar se je nabralo. Brez skrbi v dragih hotelskih resortih in prav tako ob dragih turističnih znamenitostih, ki jih ne manjka, te izkušnje ne boste imeli. A jaz sem hotel videti Jamajko. Doživel pa sem jo na najlepši možen način. V šoli!

 

Ko učitelj postane učenec

Ko ti življenje ponudi darilo, ga odviješ in to sem tudi storil, ko mi je prijateljica predlagala, ali bi obiskal lokalno šolo njene 5-letne hčere. Čeravno me ni sram javno nastopati in sem podal že kar nekaj intervjujev v življenju, bil tako na radijih v več državah, televiziji …, me še nikoli ni bilo tako strah kot ravno tisto jutro. Nekako v smislu prvega zapisa o strahu na Jamajki, je tudi ta izparel v trenutku, ko sem stopil pred okoli trideset vidno razigranih otrok. Izkušnja, ki je ne bom pozabil nikoli. Prišel sem tja, da bi jaz kaj naučil otroke kaj, a naučili so kvečjemu oni mene. Če bi moral poudariti eno samo stvar z Jamajke, ki sem jo doživel v mesecu dni tam, je to brez dvoma in razmisleka trenutek, ko so me vsi obkrožili s svojimi vprašanji (seveda, v EU imamo piščanca, burger, riž, ribe, ipd …) in me začeli objemati. In ravno v tem trenutku, sem dojel, da to je JAMAJKA!

Šola na Jamajki

V Sloveniji velja rek, da če je nekaj dobro, da to je pa Ja-majka in res je! Jamajka je prečudovita dežela polna naravnih znamenitosti, najčistejših izvirov, turkiznih rek in prečudovite pokrajine. Ljudje tam so prijazni, nasmejani in razigrani. Mi mogoče vidimo bedo, a zanje je to dom, zame osebno je tam raj. Glasba, kultura in ljudje so pustili v meni tak pečat, da lahko mirne vesti rečem, da sem tam malenkostno odrasel, da gledam na življenje malo drugače. Največ, kar mi je dala Jamajka, je zavedanje, da smo v večini pri nas nezadovoljni zaradi nerelevantnih stvari, zaradi malenkosti, medtem, ko so tam veseli vsakega dne, kot da je zadnji!

Mogoče si težje privoščijo osnovne življenjske potrebščine, a vendar privoščijo si nekaj kar si marsikdo izmed nas ne upa, ŽIVETI!

 

 

Za portal MyNight.si – Jure Miklošič – Reggae.si

 

Jamajka je raj za vse ljubitelje reggae glasbe – ali pač? | Drugi del v seriji – piše Jure Miklošič

Ne razumite me napak, po svoje je res! Za ljudi, ki se zanimamo za reggae glasbo gledano tudi skozi zgodovino, in nam je poslušanje zgodb veteranov, recite jim pionirji, v neizmerno veselje je to še vedno raj. Osebno sem se imel čast osebno spoznati z legendami, kot je Prince Mohamed, znan tudi kot George Nooks, Prince Allah, ki je prisoten na sceni od samega začetka, imel čast poslušati zgodbe iz zgodovine Jamajke in o razvoju reggae glasbe. Sedeti na dvorišču (yard op.a.) Earl “Chinna” Smitha je bilo doživetje, o katerem bi lahko pisal samostojen članek. Zgodovina glasbe in legendarni kitarist, ki je sodeloval z velikani, kot je Bob Marley, Lee Perry, Jimmy Cliff … sedeti ob boku Carlton “Santa” Davisa, medtem, ko razlaga, kako je Peter Tosh bežal pred oblastmi, kako je edini, ki so mu dovolili kaditi sveto zel na odru, pa vse do tragičnega dogodka, ko so ga ubili. Dogodek katerega priča je bil tudi Davis sam. Če bi lahko, bi ustavil čas in obstal v tem trenutku. Prisotna energija je bila že kar malo mistična. To so veterani, ki so, kar v letih, in čez čas ne bo možnosti za taka pristna doživetja. To je spoznavanje kulture! Lahko se samo zahvalim prijateljem, ki so mi to omogočili, saj se zavedam, da vsi take sreče nimajo. Nekateri raje ležijo v hotelu za 250 $ na noč s koktajlom v roki v hlačah, polnih strahu. Srečal sem več takih!

 

Earl Smith Chinna yard

 

Da ne bi zašel predaleč, in se vrnem na glasbo, ki je prisotna širom otoka. Trenutno daaaaaaleč najbolj popularna glasba med mladimi je »dancehall« glasba. Glasba, ki jo prej omenjeni velikani označijo za »gunz music«,»slackness«,… Najde se zelo širok spekter glasbe, a nekako izstopa prav “dancehall” glasba. Verjetno to variira to tudi od tega, kaj iščete in kje na Jamajki se nahajate, kakšne dogodke obiskujete. Vsi, ki malo spremljate reggae sceno vam imena, kot so Weddy Weddys, Vinyl Thoursday’s, Kingston Dub Club, Dub School …nekaj povedo, za ostale naj pojasnim, da so to znana imena zabav, ki potekajo v Kingstonu. Osebno sem jih obiskal še več in bil zelo zadovoljen z večino. Biti na zabavah, kjer se obrneš in opaziš samooklicanega kralja dancehall glasbe Beenie Mana, Gyptiana, potem na drugi Micah Shemaiah, Hempress Sativa, Mark Wonder, spet na drugi si mikrofon podajajo Exile Di Brave, Kazam Davis, Rassi Hardnocks … občutek, ki ga je pri nas nemogoče poustvariti …  A nekako se ne morem znebiti občutka, da so to zabave, ki so malo prirejene turistom. Prave zabave se začenjajo, ko se prej omenjene zaključijo. Zabave, kjer mladoletni (striktno) nimajo vstopa, kjer seksi (milo rečeno) ples razgreje že tako vroče ozračje. Prizori, kjer se prepletajo telesa, včasih v pozah, ki bi jih lahko našli tudi v Kamasutri, ali pa še tam ne, so morda na prvo noto malo šokantni, a kot ves kaos na otoku, tudi tukaj najdete sistem in smisel. In morda kakšno idejo za domačo spalnico. ;D

Poleg klubskih večerov najdete tudi lepo število koncertov. Sam sem bil na uradnem praznovanju Bob Marleyjevega rojstnega dne, pred njegovim muzejem. Ob poplavi znanih nastopajočih (Koffee, Capleton, Lutan Fyah, Lila Ike, Sevana, Bongo Herman, Nadine Sunderland, Richie Spice) se mi je zdelo malo smešno, da ni nastopil nihče iz družine Marley; če že ne sinovi, bi lahko nastopil vsaj kakšen vnuk, a ugibam lahko, da v ZDA plačajo za nastop na memorialu očeta/dedka mnogo več kot doma na Jamajki.

 

Legendarni Bongo Herman

 

Sicer čez sam koncert nimam kaj reči, vrhunska izvedba in vzdušje. Popolnoma druga zgodba je pa bil dobrodelni koncert Wake Up, ki ga organizira hčer legendarnega Max Romea, Xana Romeo. Zaradi njega sem odšel v Ocho Rios in bil negativno presenečen. Imena, kot so Keida, Max Romeo, Micah Shemaiah, Chezidek … so pritegnila (na žalost) mogoče 30 obiskovalcev, morda z zaodrjem skupaj 100. Dokaj mrtvo vzdušje, ki pa ni pokvarilo zabave tistim, ki smo si je želeli.

Nujno moram omenit tudi koncert Hempress Sative. Že sama lokacija in razgled nad Kingstonom, kot tudi sam koncert! Hempress je resnično »empress« (kraljica) in kljub bolj evropskemu pridihu, je bil koncert odličen! Kako ne bi bil, ko pa koncert otvorita legendarna Danny Dread in živa legenda Wayne Chin.

 

 Hempress Sativa

Legendarni Max Romeo

 

Ko je govora o glasbi na Jamajki, nekako, ne morem mimo misli, ki sem jo slišal v nekem pogovoru, in sicer, kako je jamajška glasba obstala v času. Morda ne le v glasbi, a to se bom dotaknil  v kakem drugem delu prispevka. Če se zamislim sedaj za nazaj, moram nekako potrditi navedeni misli. Preden utemeljim, naj še enkrat spomnim na naslov. Na otoku ni samo reggae, dancehall in sorodni žanri! Zelo prisoten je tudi gospel, pop, soul, r’n’b, … se spomnite, kako sem v prvem delu razlagal o strahu? No, predstavljajte si, kako se prestrašen usedeš v lokalni (Jamajka ima več vrst taksijev op.a.) in notri tetovirani voznik, ki bi glede na konstitucijo z lahkoto delal na vratih kluba, doživeto in na glas prepeva pesmi Whitney Houston, Boyz 2 Men, Michael Jacksona … Se sliši smešno? Verjemite mi na besedo, četudi je, se nisem upal smejati. A to je Jamajka! Razen redkih izjem se zdi kot, da njihova produkcija in način dela resnično ostajata nekje »zadaj«. Če je že nadstandardna, praviloma stojijo za takimi glasbeniki premožne ameriške ali domača Tuff Gong založba, ki je v lasti Marley družine. Morda (pre)drzno, a upam si trditi, da je produkcija v Evropi daleč pred jamajško. A dokler nisem stopil na otok, sem dojemal to kot nekaj slabega. Danes ne več! Glasba, ki me je pritegnila v to kulturo, ne nazadnje tudi na otok, je narejena daleč nazaj, je surova, ni kirurško natančno izdelana in je preprosta. Je glasba, ki je narejena iz srca! Glasba, kjer so posamezniki želeli predstaviti sebe, svoje življenje, svoje poglede in prepričanja. Ne glasba, kjer se se podrobno analizira trg, ciljno publiko in pri kateri skupina ljudi napiše nesmiselna besedila za nekoga, ki jih le zapoje. Glasba, kjer so romantiko in ljubezen do življenja zamenjale nevrednote denarja in številk.

 

Pogled na Kingston

 

Je torej Jamajka raj za ljubitelje reggae glasbe? NE! Jamajka je raj za vse ljubitelje glasbe, katerih strast ni omejena na posamezne žanre!

 

Aleighcia Scott – Vinyl Thursday

 

Avtor: Jure Miklošič

Čudna Jamajka – Prvi del zgodbe Jureta Miklošiča o njegovem Reggae potovanju

Piše: Jure Miklošič

 

Čudna Jamajka

 

Za vse, ki ste zavandrali na to stran v upanju, da boste prebrali tipični potopis o naravnih lepotah Jamajke, o hotelih, bazenih, razuzdanih zabavah in prevelikih križarkah … naj vas opozorim, da spodnji tekst ni tak. Za razliko od večine turistov, ki zaide na otok, sem jaz iskal pristnost.. Kar boste lahko prebrali v zapisanih besedah, je, kakšna je Jamajka, ko zaidete izven turističnih resortov, izven za turiste pripravljenih atrakcij. To, kar lahko preberete spodaj, to je moja Jamajka.

Za vse, ki vas podrobno zanima Jamajka in moje popotovanje, sem pripravil povezave ki so vdelane v sam tekst (Hyper links).

 

Rajski otoček sredi karibov, pa je res?

 

Montego Bay

 

Jamajko si ljudje predstavljamo in fantaziramo o njej zaradi različnih razlogov. Večina vas ob omembi ene največjih karibskih držav pomisli na bele plaže, palme, eksotične koktajle z dežnički in zabavo. Kdo morda pomisli na Bob Marleyja, glasbo in pestro kulturo, nekateri pa si verjetno predstavljate kraj bogu za hrbtom.

In vsi imate prav. Jamajka je zelo specifična država, ki živi od turizma, zatorej so predeli, ki so videti kot iz škatlice. Hilton hotel pred peščeno plažo, na drugi strani sanjsko igrišče za golf,…  a le nekaj korakov od luksuznih resortov se skriva tista »prava Jamajka«. Revna, umazana, kruta… Jamajčani bi rekli “»real ting mon«!

In v teh predelih se je razvila svetovno znana reggae glasba, v takih razmerah je zrastlo »njegovo veličanstvo« Bob Marley in glasbeniki, ki so pomagali postaviti Jamajko na glasbeni in kulturni zemljevid sveta. Naj vas preproste melodije, prepletene s pozitivnimi sporočili, ne zavedejo preveč, življenje tam je za večino zelo kruto. Zato pa so ljudje tako lepši. Prijazni in začuda okolju navkljub, zelo nasmejani.

 

 

Jamajka je bila na moji listi želja že leta. Obožujem reggae glasbo in kulturo iz katere se je razvila, lahko bi rekli, da se ukvarjam z njo in sem v letih imel čast gostiti in spoznati številne glasbenike, ki izhajajo iz tam. Poslušati zgodbice o čudoviti deželi, ljudeh, zgodovini iz njihovih ust mi je bilo vedno v veselje in doživetje, a po drugi strani so me vedno medle zgodbe medijev in prijateljev, ki so jo doživeli. Zgodbe so predstavljale meni konfuzno dvoličnost. Tudi pesmi same, nekatere govorijo o strašnem trpljenju, nekatere o neizmerni sreči in ljubezni do otoka. Kaj je res? Če boste sledili mojim zapisom, upam, da si boste znali malo bolje predstavljati Jamajko in življenje tam. En mesec je nedvomno premalo za celotno sliko, a zadosti, da vem, da se tja še vrnem!

Preden zaidemo na glasbo in kulturo ter ljudi, bom razložil svoj strah in premagovanje le tega.

 

‘SUNSET IN OCHO’

 Vsi vedo, Jamajka je nevarna!

 


Ko sem stopil z letala je sledil prvi šok! Ne, to ni bila vročina (čeravno sem šel iz -12 na 30+), največji šok je bil, da me niso oropali, takoj ko sem stopil z letališča. Smešno? Seveda. A vsa prenapihnjena veleposlaniška opozorila, vse zgodbe in potopisi, ki navajajo Jamajko kot eno nevarnejših držav, vas skoraj da ne, pripravljajo prav na to. Tudi sam sem bil prepričan, da bom prej ali slej naletel na kakšne težave, morda ne, ko stopim iz letališča ven, a moj namen je bil tudi obisk tako opevanega »Downtown« Kingstona, Spanish Towna … delov Jamajke, kamor belec naj ne bi zašel, če se ima rad, še posebej ko pade mrak. Eden izmed bolj grozečih nasvetov, ki sem ga dobil se je glasil v smislu: »Ne zaupaj nikomur! Tvoj prijatelj čez dan, bo ta, ki te bo oropal ponoči«. Naj poudarim, da sem ta nasvet dobil od domačinke. Torej od nekoga, čigar nasvet bi moral spoštovati! Pa je to res?

 

 
 

 Moja prva noč in stik z realnostjo v Kingstonu je bila v delu, ki se mu reče Cassava Pieace. Prvi pogled v Google kam se podajam, me je spomnil na zgornji nasvet. Umori, policijske ure, streljanje … to so prvi zadetki na Googlu. S tem v mislih sem se podal otovorjen kot mula v sosesko, ki sem se jo bal, še predno sem jo videl. Čudni pogledi, »žicanje za denar« in pa konstanto trobljenje taksijev ustvarita skoraj filmsko kuliso za triler in samo čakal sem, kdaj bo skočil kdo vame in mi odtujil prtljago, telefone, denarnico, lap top … hodim po ozki ulici in še kar nič … pridem do končne destinacije brez problemov, in to kljub temu, da se je vmes že zvečerilo. Še vedno začuden, se sprostim na (z več ključavnicami zaklenjeni) verandi, razgledam okoli in opazim, da imajo vse hiše rešetke na verandah, oknih, celo bodeče žice na ograjah. Kam sem zašel? Mikalo me je, da bi šel pogledat, ne daleč stran slišim glasno glasbo, sliši se kot zabava. Vprašam prijateljico, ki mi je sprejela v svoj dom, če smem. Pravi, da ne! Če kdo ve, ve ona. Pa res ve?

 

Cassava Pieace. Umori, policijske ure, streljanje … to so prvi zadetki na Googlu.

 

Še vedno prestrašen in previden, a kljub vsemu odločen, sem se podal še na drugo točko, kamor turistom obisk odsvetujejo. Kingston »Downtown«. Sprehod skozi eno najbolj kaotičnih tržnic, kjer ima vsaka stojnica svojo glasbo, pevce, d.j.-e,..  je nekaj, kar mora doživeti vsak.

 

Čeravno prvič s cmokom v grlu se z urnim korakom sprehodim čez dolgo ulico sredi tržnice, pred tem, kot zakleto me ustavi neka stara gospa in me opozori, da se mi vidi mobilni telefon v žepu in da je tam kamor mislim zaiti, zbirališče slabih ljudi. Kot da nisem bil že dovolj prestrašen! Priznam na trenutke, ko sem si upal sprostiti sem prav užival v tistem kaosu, pravi norišnici. Pravijo, da včasih šele sredi največjega kaosa, najdeš svoj mir.

Ko hodiš in ignoriraš ljudi, ki bi ti prodali vse, kar imajo, je morda neprijetno le to, da te dobesedno vlečejo na vse smeri, a ukradli mi niso nič, kvečjemu podarili nasmešek in novo izkušnjo. Vzel sem si tudi čas in šel v park, pogledati t.i. Rasta drevo, kamor je rad zahajal Marcus Garvey. Tam sem se spoznal s starešinami, ki so me, glej ga zlomka, svarili pred krajem kjer sem. Že vedo, kajne?

 

V nekdanji prestolnici Spanish Town, sem se prvič znašel zgolj po naključju. Nisem imel želje biti tam malo pred polnočjo niti se nisem počutil preveč dobro. Samovoljni taksist se je odločil, da ob povratku iz Ocho Rios ne bo zaključil svoje poti v »Downtownu« kot po navadi in naju je z Brammo vrgel ven na neki ulici sredi še ene lokacije, kamor naj ne bi zašli turisti. Kljub temu da prijatelj živi v Kingstonu, mu je bilo mogoče razbrati iz obraza, da morda nisva na najbolj varni lokaciji. On že ve! Neprijetnemu občutku navkljub, sem kar malo razočarano in brez težav prišel do naslednjega taksija in nazaj v Cassavo Piece.

 

Opogumljen od vseh dosežkov in željan videti realno Jamajko sem prosil prijatelja, če me lahko pelje na kakšen kraj, kamor turisti res ne zaidejo in kamor ve, da je nevarno zame (naj povem, da Bramma sicer živi na Jamajki, a je rojen v Belgiji in je tako kot jaz, bel). Po prvem začudenju me je peljal v Vineyard Town, del Kingstona, kjer sem sicer že bil, in to v vili z bazenom in studijem, ki se ga ne bi sramovali niti v Sloveniji. Mislil sem si, da tukaj pa že ne bom našel željenega, t.i. »slumov« (barakarska naselja op.a.). Bolj zmotiti se nisem mogel. Izsušene betonske struge, polne smeti, ceste, ki se zožijo, da tudi fičko ne pride skozi. Kar naenkrat se konča asfalt, stopam ob prej omenjeni strugi (gully op.a.) po ozki cestici, stopnicami in kar naenkrat … šok! Cassava Piece, Downtown, Spanish Town … se skrijejo! Ozke uličice, ki so kvečjemu omogočale enosledni motorni promet, pa še ta le skozi glavne ulice, ograje iz pločevinastih ostankov streh, minimalistične koče, otroci brez obutve. Mini trafike …  geto! Sam pri sebi si mislim to, to je to! Po eni strani navdušen nad izkušnjo po drugi žalosten, to ni živalski vrt, to ni turistična atrakcija, kamor bi prišel na ogled, to je mesto, kjer živijo otroci, kjer se ljudje prebijajo iz dneva v dan, kjer je realnost kruta, kjer moraš odrasti zelo mlad in se postaviti na noge, še predno dojameš, kaj življenje je. Moje globoko razmišljanje prekine neka družba, ki z začudenjem sprašuje, kaj počneva tam, če sva se izgubila. Pri sebi si mislim, ne že spet nekdo, ki me bo svaril pred nevarnostjo, a začuda so naju prijazno usmerili na naslov, kamor sva bila namenjena, kjer so ulice še ožje in kjer je občutek, da je še sonca strah priti vanje. Minimalistična, ne bom niti rekel hiša, baraka, mini dnevna soba, kopalnica, spalnica, ki služi tudi kot studio in na dvorišču kuhalnik, to je vse. Koliko jih živi tam si nisem niti upal vprašati! Vmes vsa histerična priteče neka majhna punčka, ki je zgleda prvič videla belca z dredi, se obrne in vsa prestrašena kliče mamo, skoraj toliko prestrašena kot jaz, ko mi na hitro razložijo, da se temni in moram nujno od tam. Za vsak slučaj naju je pospremil Eesah, ki sva ga tam obiskala in se prepričal, da sva varno dobila taksi in odšla. On že ve, zakaj?

 

Glavna ulica v Vineyard town slum

 

On in vsi ostali že vedo, jaz še danes ne. Zavedam se, da je procentualno na takih območjih, še posebej za turiste, več možnosti za probleme, a jaz jih v enem mesecu nisem imel. Pa sem veliko prepotoval in prehodil sam. Podnevi in ponoči! Morda me je reševalo poznavanje jezika (patwa), morda sem imel srečo, kdo ve? Vem le to, da sem prišel na Jamajko prestrašen, odšel pa zadovoljen in srečen, kajti bil sem med domačini, bil sem ne le na Jamajki, ampak tudi v Jamajki. V njenem srcu!

 

Če hočes spoznati ljudi, spoznaj otroke. Jaz sem jih! Tudi do tja še pridemo v naslednjem prispevku, prej pa sledi … Reggae.

 

Jure MiklošičReggae.si