Jamajka je raj za vse ljubitelje reggae glasbe – ali pač? | Drugi del v seriji – piše Jure Miklošič

Jamajka je raj za vse ljubitelje reggae glasbe – ali pač? | Drugi del v seriji – piše Jure Miklošič

Ne razumite me napak, po svoje je res! Za ljudi, ki se zanimamo za reggae glasbo gledano tudi skozi zgodovino, in nam je poslušanje zgodb veteranov, recite jim pionirji, v neizmerno veselje je to še vedno raj. Osebno sem se imel čast osebno spoznati z legendami, kot je Prince Mohamed, znan tudi kot George Nooks, Prince Allah, ki je prisoten na sceni od samega začetka, imel čast poslušati zgodbe iz zgodovine Jamajke in o razvoju reggae glasbe. Sedeti na dvorišču (yard op.a.) Earl “Chinna” Smitha je bilo doživetje, o katerem bi lahko pisal samostojen članek. Zgodovina glasbe in legendarni kitarist, ki je sodeloval z velikani, kot je Bob Marley, Lee Perry, Jimmy Cliff … sedeti ob boku Carlton “Santa” Davisa, medtem, ko razlaga, kako je Peter Tosh bežal pred oblastmi, kako je edini, ki so mu dovolili kaditi sveto zel na odru, pa vse do tragičnega dogodka, ko so ga ubili. Dogodek katerega priča je bil tudi Davis sam. Če bi lahko, bi ustavil čas in obstal v tem trenutku. Prisotna energija je bila že kar malo mistična. To so veterani, ki so, kar v letih, in čez čas ne bo možnosti za taka pristna doživetja. To je spoznavanje kulture! Lahko se samo zahvalim prijateljem, ki so mi to omogočili, saj se zavedam, da vsi take sreče nimajo. Nekateri raje ležijo v hotelu za 250 $ na noč s koktajlom v roki v hlačah, polnih strahu. Srečal sem več takih!

 

Earl Smith Chinna yard

 

Da ne bi zašel predaleč, in se vrnem na glasbo, ki je prisotna širom otoka. Trenutno daaaaaaleč najbolj popularna glasba med mladimi je »dancehall« glasba. Glasba, ki jo prej omenjeni velikani označijo za »gunz music«,»slackness«,… Najde se zelo širok spekter glasbe, a nekako izstopa prav “dancehall” glasba. Verjetno to variira to tudi od tega, kaj iščete in kje na Jamajki se nahajate, kakšne dogodke obiskujete. Vsi, ki malo spremljate reggae sceno vam imena, kot so Weddy Weddys, Vinyl Thoursday’s, Kingston Dub Club, Dub School …nekaj povedo, za ostale naj pojasnim, da so to znana imena zabav, ki potekajo v Kingstonu. Osebno sem jih obiskal še več in bil zelo zadovoljen z večino. Biti na zabavah, kjer se obrneš in opaziš samooklicanega kralja dancehall glasbe Beenie Mana, Gyptiana, potem na drugi Micah Shemaiah, Hempress Sativa, Mark Wonder, spet na drugi si mikrofon podajajo Exile Di Brave, Kazam Davis, Rassi Hardnocks … občutek, ki ga je pri nas nemogoče poustvariti …  A nekako se ne morem znebiti občutka, da so to zabave, ki so malo prirejene turistom. Prave zabave se začenjajo, ko se prej omenjene zaključijo. Zabave, kjer mladoletni (striktno) nimajo vstopa, kjer seksi (milo rečeno) ples razgreje že tako vroče ozračje. Prizori, kjer se prepletajo telesa, včasih v pozah, ki bi jih lahko našli tudi v Kamasutri, ali pa še tam ne, so morda na prvo noto malo šokantni, a kot ves kaos na otoku, tudi tukaj najdete sistem in smisel. In morda kakšno idejo za domačo spalnico. ;D

Poleg klubskih večerov najdete tudi lepo število koncertov. Sam sem bil na uradnem praznovanju Bob Marleyjevega rojstnega dne, pred njegovim muzejem. Ob poplavi znanih nastopajočih (Koffee, Capleton, Lutan Fyah, Lila Ike, Sevana, Bongo Herman, Nadine Sunderland, Richie Spice) se mi je zdelo malo smešno, da ni nastopil nihče iz družine Marley; če že ne sinovi, bi lahko nastopil vsaj kakšen vnuk, a ugibam lahko, da v ZDA plačajo za nastop na memorialu očeta/dedka mnogo več kot doma na Jamajki.

 

Legendarni Bongo Herman

 

Sicer čez sam koncert nimam kaj reči, vrhunska izvedba in vzdušje. Popolnoma druga zgodba je pa bil dobrodelni koncert Wake Up, ki ga organizira hčer legendarnega Max Romea, Xana Romeo. Zaradi njega sem odšel v Ocho Rios in bil negativno presenečen. Imena, kot so Keida, Max Romeo, Micah Shemaiah, Chezidek … so pritegnila (na žalost) mogoče 30 obiskovalcev, morda z zaodrjem skupaj 100. Dokaj mrtvo vzdušje, ki pa ni pokvarilo zabave tistim, ki smo si je želeli.

Nujno moram omenit tudi koncert Hempress Sative. Že sama lokacija in razgled nad Kingstonom, kot tudi sam koncert! Hempress je resnično »empress« (kraljica) in kljub bolj evropskemu pridihu, je bil koncert odličen! Kako ne bi bil, ko pa koncert otvorita legendarna Danny Dread in živa legenda Wayne Chin.

 

 Hempress Sativa

Legendarni Max Romeo

 

Ko je govora o glasbi na Jamajki, nekako, ne morem mimo misli, ki sem jo slišal v nekem pogovoru, in sicer, kako je jamajška glasba obstala v času. Morda ne le v glasbi, a to se bom dotaknil  v kakem drugem delu prispevka. Če se zamislim sedaj za nazaj, moram nekako potrditi navedeni misli. Preden utemeljim, naj še enkrat spomnim na naslov. Na otoku ni samo reggae, dancehall in sorodni žanri! Zelo prisoten je tudi gospel, pop, soul, r’n’b, … se spomnite, kako sem v prvem delu razlagal o strahu? No, predstavljajte si, kako se prestrašen usedeš v lokalni (Jamajka ima več vrst taksijev op.a.) in notri tetovirani voznik, ki bi glede na konstitucijo z lahkoto delal na vratih kluba, doživeto in na glas prepeva pesmi Whitney Houston, Boyz 2 Men, Michael Jacksona … Se sliši smešno? Verjemite mi na besedo, četudi je, se nisem upal smejati. A to je Jamajka! Razen redkih izjem se zdi kot, da njihova produkcija in način dela resnično ostajata nekje »zadaj«. Če je že nadstandardna, praviloma stojijo za takimi glasbeniki premožne ameriške ali domača Tuff Gong založba, ki je v lasti Marley družine. Morda (pre)drzno, a upam si trditi, da je produkcija v Evropi daleč pred jamajško. A dokler nisem stopil na otok, sem dojemal to kot nekaj slabega. Danes ne več! Glasba, ki me je pritegnila v to kulturo, ne nazadnje tudi na otok, je narejena daleč nazaj, je surova, ni kirurško natančno izdelana in je preprosta. Je glasba, ki je narejena iz srca! Glasba, kjer so posamezniki želeli predstaviti sebe, svoje življenje, svoje poglede in prepričanja. Ne glasba, kjer se se podrobno analizira trg, ciljno publiko in pri kateri skupina ljudi napiše nesmiselna besedila za nekoga, ki jih le zapoje. Glasba, kjer so romantiko in ljubezen do življenja zamenjale nevrednote denarja in številk.

 

Pogled na Kingston

 

Je torej Jamajka raj za ljubitelje reggae glasbe? NE! Jamajka je raj za vse ljubitelje glasbe, katerih strast ni omejena na posamezne žanre!

 

Aleighcia Scott – Vinyl Thursday

 

Avtor: Jure Miklošič