23. april, 20.00 – Dom kulture Kamnik
24. april, 20.00 – Kulturni dom Franca Bernika Domžale
Dirigent: Slaven Kulenović
Na sporedu: L. van Beethoven, F. Schubert, T. Habe, R. Wagner
Osrednji programski delež koncerta tokrat predstavljajo znane Beethovnove melodije, denimo uvertura Egmont, ki jo je skladatelj zložil v okviru niza scenskih glasbenih točk k istoimenski gledališki igri Johanna Wolfganga von Goetheja. Sižé igre predstavljata vdor španske inkvizicije na Nizozemsko ter življenje in junaštvo premožnega flamskega plemiča iz 16. stoletja – Lamorala, grofa Egmonta. Glavni junak igre je sicer po veroizpovedi na strani katolicizma, a se vendarle upre krivičnosti inkvizicijskih procesov in prosi španskega kralja za strpnost do nizozemskega protestantizma. Egmont je zaradi nepokorščine obsojen na obglavljenje, a umre z jasnovidno vizijo nizozemskega ljudstva, ki se bo uprlo, izgnalo inkvizitorje in si priborilo versko svobodo.
Na sporedu bosta tudi dva znana simfonična stavka, najprej uvodni stavek slovite 5. simfonije, o katerem je Beethovnov biograf Anton Schnindler zapisal, da naj bi mu skladatelj dejal “to je zvok usode, ki trka na vrata”, nato pa še Allegretto iz 7. simfonije, nastale leta 1812, ki so jo prvič izvedli leto pozneje na Dunaju na dobrodelnem koncertu za ranjene vojake, ki so preživeli bitko z Napoleonom pri mestecu Hanau v bližini Frankfurta. Beethoven, ki je bil ob krstni izvedbi tudi v vlogi dirigenta, je začetek koncerta pospremil s temile besedami: »Ganeta nas nič drugega, kot čisto domoljubje in radostna žrtev tistih, ki so toliko žrtvovali za nas…«. Simfonija je bila po krstni izvedbi med zbranim poslušalstvom sprejeta s huronskim navdušenjem in glasbeniki so morali za dodatek ponoviti celoten drugi stavek – Allegretto, ki se je okoli 2 stoletji pozneje znašel tudi kot glasba v večkrat nagrajenem filmu Kraljev govor. Beethoven je menil, da je Simfonija v A-duru eno izmed njegovih najboljših del, nekaj desetletij pozneje pa jo je Richard Wagner označil za »apoteozo plesa«, s čimer je želel še posebej poudariti radostni, dionizijski značaj dela.
Program dopolnjujejo še priljubljena lirična medigra, Entra’cte št. 3 iz Schubertove scenske glasbe k igri Rozamunda, kneginja Cipra, novo delo ustanovitelja orkestra Tomaža Habeta z naslovom Pavliha v Cirkusu, ki je po svoji naravi scherzozno, a zato nič manj zahtevno delo ter uvertura k Wagnerjevi zgodnji operi Rienzi, operi o povzpetniškem ljudskem tribunu in senatorju iz 14. stoletja, v kateri se še zlasti v uvodni uverturi čuti pridih italijanske melodične kantabilnosti, ki pa je vendarle implementirana v Wagnerjevo edinstveno dojemanje orkestrske zvočnosti.
