Razstava Words Fail Me je zadnja v nizu velikopoteznih risarskih serij, ki jih Helena Tahir nadgrajuje že vrsto let. Sestavljajo jo razkošen barvit triptih in pet manjših črno-belih risb. V umetničinem likovnem izrazu prednjači figuralika, ki jo je iz začetnih portretov postopoma razvila do celopostavnih upodobitev, te pa je v pričujoči razstavi umestila v zahtevne kompozicije. Scenske postavitve v naravni velikosti velikega formata osrednjega triptiha so izrazito pripovedne, umetničin fantazijski svet, ki je mestoma romantičen in drugod kaotičen, pa od bralca zahteva počasno in rigorozno branje. Zahvaljujoč doslednemu in temeljitemu prevpraševanju medija ji vsaka risba predstavlja nov tehnični izziv. Znotraj tradicionalnega medija je iznašla prepričljivo svež in avtentičen izraz; skozi refleksijo zmožnosti barvic v nasprotju z drugimi mediji, kot sta na primer slika in grafika, raziskuje volumen, proporce, kontraste in svetlobne učinke. Risbe so nasičene z detajli, ki so bodisi natančno izostreni bodisi izkrivljeni do neprepoznavnosti. Slednje je povezano z umetničinim delovnim procesom: posamične figure in predmete sprva intuitivno oblikuje v digitalnem kolažu, kjer jih poljubno razteguje, zrcali in množi. Instinktivna je tudi izbira motivov, ki jo nagovorijo med listanjem starih revij ali pa jo privlači njihova simbolika. Obenem jih izbira v skladu z estetskimi načeli prej opisanega procesa, saj je za naslednjo fazo, torej prenos podob iz digitalnega kolaža v risbo, ključno, da so izbrani elementi pestri, barvno privlačni, z unikatno teksturo ali leskom, saj sijoči predmeti zahtevajo več preciznosti ob apliciranju subtilnih prehodov med toni. Sila natančne risbe so zahtevale popolno predanost in neutrudno oko za detajle – umetnica je osrednji triptih ustvarjala kar 32 dni po tudi 14 intenzivnih ur na dan.
Words Fail Me je bogata vizualna pripoved, v kateri ima vsaka risba svojega protagonista, ki je obdan s spremljajočimi liki, nedefiniranimi predmeti in drugimi nedoločljivimi detajli. Tahir se pogosto vrača k specifičnim tematikam in simbolom, ki niso le vaja v tehniki, temveč imajo že sami po sebi obsežno ikonografsko zgodovino, ki se kaže skozi metaforiko barv, vprašanja svetlobe v odnosu do teme, pomena vode, živali in cvetlic. Ti v novem kontekstu ponujajo alternativne večpomenske iztočnice. Med upodobljenimi liki so nemalokrat pripadniki različnih marginaliziranih skupin, žrtve imperialističnega in kolonialističnega nasilja, odmev njihovih zgodb pa umetnica prepozna tudi v lastni izkušnji. Fragmentirani prizori učinkujejo kot hipni uvidi in vtisi iz njenega življenja, poustvarjeni na papirju, kjer ji služijo kot skorajda osvobajajoča metoda spoznavanja same sebe. Kljub temu pa poznavanje umetničine osebne ikonografije za gledalca ni bistveno, saj Tahir umetniško delo razume kot skupek podob, doživetij in čustev, ki ga lahko spoznamo tudi skozi izključno zaznavno, vizualno izkušnjo in šele nato na intelektualnem nivoju. Za polno doživetje umetniškega dela je bistvena sinteza umetniške intence, dela kot takega in opazovalca, ki pred delo stopi z lastnimi pričakovanji in zaznamovanostjo. Umetnica velik pomen pripisuje prav emocionalni izkušnji, uvidu, ki ga gledalec skozi ‘pogovor’ z njo lahko doseže.
Helena Tahir (1992) je zaključila dodiplomski študij grafike in podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V času študija se je izpopolnjevala na Faculty of Fine Arts v Portu in na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu. Svoje delo je predstavila na več samostojnih razstavah, med drugim v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki (2018) in Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani (2020), ter številnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini. Živi in dela na Jesenicah in v Ljubljani.
