Lisica Mica se poleti potepa po gozdu, jesenska vlaga in zimski sneg pa nič kaj dobro ne deneta njeni vitki postavi in njenemu košatemu repu. Na blatu si umaže kožuh, na mrzlih skalah jo zazebe v šapice, na vetru se hitro prehladi. Zato vsako leto na jesen najraje smukne v knjižnico.
Potihoma čaka, kdaj knjižničarke pozabijo zapreti vhodna vrata, se hitro splazi skoznje in se skrije med knjižne police. S knjig, v katerih so zbrane najlepše pravljice, z repom obriše prah in jih nastavi knjižničarkam, da jih pripovedujejo otrokom.
Otrokom, starejšim od 4 let, pusti, da pobožajo njen kožušček in prisluhnejo pravljici. Njihove starše prosi, naj otroke pustijo same in se raje odpravijo na kako zajčjo obaro, pečene miške ali mravlji sok.
