Le en smaragd, besedilo mladega avtorja Jake Smerkolja Simonetija, je navdih iskal v romanu Veliki Gatsby priznanega pisatelja Francisa Scotta Fitzgeralda, uspešnici, ki je navdihovala številne umetnike različnih oblik umetnosti.
Besedilo Le en smaragd je nekakšno izhodišče »gledališkega« življenja posameznika. V ospredju je lik Daisy Fay, ki ni le Daisy iz romana, niti ni to Daisy iz Ljubljane, niti nismo leta 2021. Ni naključje, da je protagonistka priznana performerka Jožica Avbelj, ki je v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja med drugim sodelovala z Gledališčem Pupilije Ferkeverk, Gledališčem Pekarna in Eksperimentalnim gledališčem Glej. Tudi tokrat je nezamenljiva v procesu avtorskega gledališča. Besedilo je bilo napisano prav zanjo.
Ljubezen v Le enem smaragdu je neizpolnjena in kriči po treznosti; vsebuje značilnosti ljubezni prvega poljuba, najstniške ljubezni, in deviško naivnost. Po drugi strani pa se sooča z ljubezenskimi izkušnjami vseh ljubezni, kar jih premore človeška zgodovina in ki v poetičnosti besedila izzvenijo kot hrepenenje po izpolnjeni ljubezni. Jay Gatsby je pri tem sinonim za Erosa. Tokratna »Daisy« se zaveda, da so za ljubezen potrebna odrekanja, izmikanja in tudi umor. Prisotni so platonična lika in umanjkanje želje po konkretni ljubezni. Ob »Daisy« lahko doživljamo položaj današnje ženske, ženske, ki si je izborila volilno pravico in pravico do splava in ki se uveljavlja v družbi, izvijajoči se iz spon mačizma. Seveda se borba za enakopravnost še ni končala.
