Prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca (1950–2008), enega najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je nastala na osnovi njegove leta 2016 pridobljene fotografske zapuščine. Kompleksnost, bogastvo in obsežnost opusa avtorja, ki je s svojim nekonformističnim duhom ob tematiziranju uličnih prizorov izoblikoval fotografsko poetiko, prepoznavno po skoraj boleči neizprosnosti in pomenski trpkosti, in ki ga je posebna vizualna estetika dogodkov alternativne kulture od konca sedemdesetih let dvajsetega stoletja pritegovala tako močno, da velja za njenega največjega pričevalca, sta narekovali, da se enako skrbno kot fotografijam, ki jih je Dolenc sam vključil v svoje znane cikle in se z njimi predstavljal na razstavah, posvetimo tudi njegovemu obsežnemu korpusu posnetkov alternativne kulture osemdesetih let.
