Čudna Jamajka – Prvi del zgodbe Jureta Miklošiča o njegovem Reggae potovanju

Čudna Jamajka – Prvi del zgodbe Jureta Miklošiča o njegovem Reggae potovanju

Piše: Jure Miklošič

 

Čudna Jamajka

 

Za vse, ki ste zavandrali na to stran v upanju, da boste prebrali tipični potopis o naravnih lepotah Jamajke, o hotelih, bazenih, razuzdanih zabavah in prevelikih križarkah … naj vas opozorim, da spodnji tekst ni tak. Za razliko od večine turistov, ki zaide na otok, sem jaz iskal pristnost.. Kar boste lahko prebrali v zapisanih besedah, je, kakšna je Jamajka, ko zaidete izven turističnih resortov, izven za turiste pripravljenih atrakcij. To, kar lahko preberete spodaj, to je moja Jamajka.

Za vse, ki vas podrobno zanima Jamajka in moje popotovanje, sem pripravil povezave ki so vdelane v sam tekst (Hyper links).

 

Rajski otoček sredi karibov, pa je res?

 

Montego Bay

 

Jamajko si ljudje predstavljamo in fantaziramo o njej zaradi različnih razlogov. Večina vas ob omembi ene največjih karibskih držav pomisli na bele plaže, palme, eksotične koktajle z dežnički in zabavo. Kdo morda pomisli na Bob Marleyja, glasbo in pestro kulturo, nekateri pa si verjetno predstavljate kraj bogu za hrbtom.

In vsi imate prav. Jamajka je zelo specifična država, ki živi od turizma, zatorej so predeli, ki so videti kot iz škatlice. Hilton hotel pred peščeno plažo, na drugi strani sanjsko igrišče za golf,…  a le nekaj korakov od luksuznih resortov se skriva tista »prava Jamajka«. Revna, umazana, kruta… Jamajčani bi rekli “»real ting mon«!

In v teh predelih se je razvila svetovno znana reggae glasba, v takih razmerah je zrastlo »njegovo veličanstvo« Bob Marley in glasbeniki, ki so pomagali postaviti Jamajko na glasbeni in kulturni zemljevid sveta. Naj vas preproste melodije, prepletene s pozitivnimi sporočili, ne zavedejo preveč, življenje tam je za večino zelo kruto. Zato pa so ljudje tako lepši. Prijazni in začuda okolju navkljub, zelo nasmejani.

 

 

Jamajka je bila na moji listi želja že leta. Obožujem reggae glasbo in kulturo iz katere se je razvila, lahko bi rekli, da se ukvarjam z njo in sem v letih imel čast gostiti in spoznati številne glasbenike, ki izhajajo iz tam. Poslušati zgodbice o čudoviti deželi, ljudeh, zgodovini iz njihovih ust mi je bilo vedno v veselje in doživetje, a po drugi strani so me vedno medle zgodbe medijev in prijateljev, ki so jo doživeli. Zgodbe so predstavljale meni konfuzno dvoličnost. Tudi pesmi same, nekatere govorijo o strašnem trpljenju, nekatere o neizmerni sreči in ljubezni do otoka. Kaj je res? Če boste sledili mojim zapisom, upam, da si boste znali malo bolje predstavljati Jamajko in življenje tam. En mesec je nedvomno premalo za celotno sliko, a zadosti, da vem, da se tja še vrnem!

Preden zaidemo na glasbo in kulturo ter ljudi, bom razložil svoj strah in premagovanje le tega.

 

‘SUNSET IN OCHO’

 Vsi vedo, Jamajka je nevarna!

 


Ko sem stopil z letala je sledil prvi šok! Ne, to ni bila vročina (čeravno sem šel iz -12 na 30+), največji šok je bil, da me niso oropali, takoj ko sem stopil z letališča. Smešno? Seveda. A vsa prenapihnjena veleposlaniška opozorila, vse zgodbe in potopisi, ki navajajo Jamajko kot eno nevarnejših držav, vas skoraj da ne, pripravljajo prav na to. Tudi sam sem bil prepričan, da bom prej ali slej naletel na kakšne težave, morda ne, ko stopim iz letališča ven, a moj namen je bil tudi obisk tako opevanega »Downtown« Kingstona, Spanish Towna … delov Jamajke, kamor belec naj ne bi zašel, če se ima rad, še posebej ko pade mrak. Eden izmed bolj grozečih nasvetov, ki sem ga dobil se je glasil v smislu: »Ne zaupaj nikomur! Tvoj prijatelj čez dan, bo ta, ki te bo oropal ponoči«. Naj poudarim, da sem ta nasvet dobil od domačinke. Torej od nekoga, čigar nasvet bi moral spoštovati! Pa je to res?

 

 
 

 Moja prva noč in stik z realnostjo v Kingstonu je bila v delu, ki se mu reče Cassava Pieace. Prvi pogled v Google kam se podajam, me je spomnil na zgornji nasvet. Umori, policijske ure, streljanje … to so prvi zadetki na Googlu. S tem v mislih sem se podal otovorjen kot mula v sosesko, ki sem se jo bal, še predno sem jo videl. Čudni pogledi, »žicanje za denar« in pa konstanto trobljenje taksijev ustvarita skoraj filmsko kuliso za triler in samo čakal sem, kdaj bo skočil kdo vame in mi odtujil prtljago, telefone, denarnico, lap top … hodim po ozki ulici in še kar nič … pridem do končne destinacije brez problemov, in to kljub temu, da se je vmes že zvečerilo. Še vedno začuden, se sprostim na (z več ključavnicami zaklenjeni) verandi, razgledam okoli in opazim, da imajo vse hiše rešetke na verandah, oknih, celo bodeče žice na ograjah. Kam sem zašel? Mikalo me je, da bi šel pogledat, ne daleč stran slišim glasno glasbo, sliši se kot zabava. Vprašam prijateljico, ki mi je sprejela v svoj dom, če smem. Pravi, da ne! Če kdo ve, ve ona. Pa res ve?

 

Cassava Pieace. Umori, policijske ure, streljanje … to so prvi zadetki na Googlu.

 

Še vedno prestrašen in previden, a kljub vsemu odločen, sem se podal še na drugo točko, kamor turistom obisk odsvetujejo. Kingston »Downtown«. Sprehod skozi eno najbolj kaotičnih tržnic, kjer ima vsaka stojnica svojo glasbo, pevce, d.j.-e,..  je nekaj, kar mora doživeti vsak.

 

Čeravno prvič s cmokom v grlu se z urnim korakom sprehodim čez dolgo ulico sredi tržnice, pred tem, kot zakleto me ustavi neka stara gospa in me opozori, da se mi vidi mobilni telefon v žepu in da je tam kamor mislim zaiti, zbirališče slabih ljudi. Kot da nisem bil že dovolj prestrašen! Priznam na trenutke, ko sem si upal sprostiti sem prav užival v tistem kaosu, pravi norišnici. Pravijo, da včasih šele sredi največjega kaosa, najdeš svoj mir.

Ko hodiš in ignoriraš ljudi, ki bi ti prodali vse, kar imajo, je morda neprijetno le to, da te dobesedno vlečejo na vse smeri, a ukradli mi niso nič, kvečjemu podarili nasmešek in novo izkušnjo. Vzel sem si tudi čas in šel v park, pogledati t.i. Rasta drevo, kamor je rad zahajal Marcus Garvey. Tam sem se spoznal s starešinami, ki so me, glej ga zlomka, svarili pred krajem kjer sem. Že vedo, kajne?

 

V nekdanji prestolnici Spanish Town, sem se prvič znašel zgolj po naključju. Nisem imel želje biti tam malo pred polnočjo niti se nisem počutil preveč dobro. Samovoljni taksist se je odločil, da ob povratku iz Ocho Rios ne bo zaključil svoje poti v »Downtownu« kot po navadi in naju je z Brammo vrgel ven na neki ulici sredi še ene lokacije, kamor naj ne bi zašli turisti. Kljub temu da prijatelj živi v Kingstonu, mu je bilo mogoče razbrati iz obraza, da morda nisva na najbolj varni lokaciji. On že ve! Neprijetnemu občutku navkljub, sem kar malo razočarano in brez težav prišel do naslednjega taksija in nazaj v Cassavo Piece.

 

Opogumljen od vseh dosežkov in željan videti realno Jamajko sem prosil prijatelja, če me lahko pelje na kakšen kraj, kamor turisti res ne zaidejo in kamor ve, da je nevarno zame (naj povem, da Bramma sicer živi na Jamajki, a je rojen v Belgiji in je tako kot jaz, bel). Po prvem začudenju me je peljal v Vineyard Town, del Kingstona, kjer sem sicer že bil, in to v vili z bazenom in studijem, ki se ga ne bi sramovali niti v Sloveniji. Mislil sem si, da tukaj pa že ne bom našel željenega, t.i. »slumov« (barakarska naselja op.a.). Bolj zmotiti se nisem mogel. Izsušene betonske struge, polne smeti, ceste, ki se zožijo, da tudi fičko ne pride skozi. Kar naenkrat se konča asfalt, stopam ob prej omenjeni strugi (gully op.a.) po ozki cestici, stopnicami in kar naenkrat … šok! Cassava Piece, Downtown, Spanish Town … se skrijejo! Ozke uličice, ki so kvečjemu omogočale enosledni motorni promet, pa še ta le skozi glavne ulice, ograje iz pločevinastih ostankov streh, minimalistične koče, otroci brez obutve. Mini trafike …  geto! Sam pri sebi si mislim to, to je to! Po eni strani navdušen nad izkušnjo po drugi žalosten, to ni živalski vrt, to ni turistična atrakcija, kamor bi prišel na ogled, to je mesto, kjer živijo otroci, kjer se ljudje prebijajo iz dneva v dan, kjer je realnost kruta, kjer moraš odrasti zelo mlad in se postaviti na noge, še predno dojameš, kaj življenje je. Moje globoko razmišljanje prekine neka družba, ki z začudenjem sprašuje, kaj počneva tam, če sva se izgubila. Pri sebi si mislim, ne že spet nekdo, ki me bo svaril pred nevarnostjo, a začuda so naju prijazno usmerili na naslov, kamor sva bila namenjena, kjer so ulice še ožje in kjer je občutek, da je še sonca strah priti vanje. Minimalistična, ne bom niti rekel hiša, baraka, mini dnevna soba, kopalnica, spalnica, ki služi tudi kot studio in na dvorišču kuhalnik, to je vse. Koliko jih živi tam si nisem niti upal vprašati! Vmes vsa histerična priteče neka majhna punčka, ki je zgleda prvič videla belca z dredi, se obrne in vsa prestrašena kliče mamo, skoraj toliko prestrašena kot jaz, ko mi na hitro razložijo, da se temni in moram nujno od tam. Za vsak slučaj naju je pospremil Eesah, ki sva ga tam obiskala in se prepričal, da sva varno dobila taksi in odšla. On že ve, zakaj?

 

Glavna ulica v Vineyard town slum

 

On in vsi ostali že vedo, jaz še danes ne. Zavedam se, da je procentualno na takih območjih, še posebej za turiste, več možnosti za probleme, a jaz jih v enem mesecu nisem imel. Pa sem veliko prepotoval in prehodil sam. Podnevi in ponoči! Morda me je reševalo poznavanje jezika (patwa), morda sem imel srečo, kdo ve? Vem le to, da sem prišel na Jamajko prestrašen, odšel pa zadovoljen in srečen, kajti bil sem med domačini, bil sem ne le na Jamajki, ampak tudi v Jamajki. V njenem srcu!

 

Če hočes spoznati ljudi, spoznaj otroke. Jaz sem jih! Tudi do tja še pridemo v naslednjem prispevku, prej pa sledi … Reggae.

 

Jure MiklošičReggae.si